Naprej Nazaj Vsebina

5. Disketniki, diski in podobno

Z enotami lahko v Linuxu delamo na dva načina: tako kot dela DOS, ali pa tako, kot dela Unix. Izbira je vaša.

5.1 Delo z enotami po dosovsko

Večina distribucij Linuxa vsebuje paket Mtools, zbirko ukazov, ki so popolnoma enakovredni svojim dvojnikom iz DOS. Od njih se bolj ali manj ločijo le po začetnem ,m` v imenu; torej mformat, mdir, mdel, mmd in tako dalje. Ukazi iz paketa podpirajo tudi dolga imena, dovolilnic za datoteke in imenike pa ne. Paket ukrojite po svojih željah z datoteko /etc/mtools.conf (vzorec je priložen zbirki), in z njim lahko dostopate do particij z DOS in Windows, CD-ROM, ali enote ZIP.

Neformatirane diskete pa ne morete formatirati z ukazom mformat. Pred njim morate kot root prej pognati fdformat:

# fdformat /dev/fd0H1440

Pazite: pri tem načinu do datotek na disketah ne morete dostopati enako kot do datotek na disku; ne morete na primer napraviti less a:besedilo.txt. To je slabost opisanega načina dostopanja do enot.

5.2 Delo z enotami v duhu Unixa

Unix upravlja z enotami drugače kot DOS ali Windows. Logičnih enot ne ločuje z oznakami kot A: ali C:, ampak vse enote (diske, diskete, CD-ROM, prek NFS tudi diske na drugih računalnikih) vidimo kot del enotnega datotečnega sistema. Operaciji, s katero dodamo enoto v datotečni sistem, pravimo ,,priklop`` (angl. mount). Ko enote ne potrebujemo več (npr. ko želimo disketo izvreči iz disketnika), jo moramo ,,odklopiti`` (angl. unmount).

Fizično formatiranje diska in ustvarjanje datotečnega sistema na njem sta dve različni stvari. Ukaz FORMAT A: v DOS napravi oboje, v Linuxu pa sta ukaza ločena. Ukaz za formatiranje smo si že ogledali malo prej, datotečni sistem na disketi pa napravimo takole:

# mkfs -t ext2 -c /dev/fd0H1440

Namesto ext2 lahko navedete tudi drugo vrsto datotečnega sistema, npr. minix, vfat ali dos. Ko ste s tem končali, disketo priklopite z ukazom:

# mount -t ext2 /dev/fd0 /mnt

Če ste v prejšnjem ukazu namesto ext2 uporabili kako drugo vrsto datotečnega sistema, morate tudi zdaj navesti isto. Zdaj lahko dostopate do datotek na disketi. Vse, kar ste doslej počeli z A: ali B: se zdaj počne z /mnt. Primeri:

DOS                                     Linux
---------------------------------------------------------------------

C:\GUIDO>DIR A:                         $ ls /mnt
C:\GUIDO>COPY A:*.*                     $ cp /mnt/* .
C:\GUIDO>COPY *.ZIP A:                  $ cp *.zip /mnt
C:\GUIDO>EDIT A:FILE.TXT                $ jstar /mnt/file.txt
C:\GUIDO>A:                             $ cd /mnt
A:\>_                                   /mnt/$ _

Ne pozabite, da morate po opravljenem delu obvezno odklopiti enoto:

# umount /mnt

Jasno je, da ukaza fdformat in mkfs uporabljate samo na neformatiranih disketah, ne pa na tistih, ki ste jih že uporabljali. Če bi radi uporabljali disketno enoto B:, zamenjajte vse fd0H1440 in fd0 v prejšnjih zgledih s fd1H1440 oziroma fd1.

Odveč je verjetno tudi poudarjati, da vse, kar velja za disketnike, velja tudi za ostale enote, kot so diski in CD-ROM. Takole priklopimo slednjega:

# mount -t iso9660 /dev/cdrom /mnt

To je bil ,,uradni`` način za priklop disketnikov in drugih enot, zdaj pa še zvijača, s katero si lahko delo malce olajšate. Nerodno je namreč, da lahko priklaplja in odklaplja enote samo root; včasih bi bilo prav uporabno, če bi vsaj diskete in CD-ROM lahko priklapljali tudi ostali uporabniki.

Disketo z datotečnim sistemom DOS, disketo z datotečnim sistemom ext2 ali CD-ROM lahko zdaj priklopimo enostavno z ukazi:

$ mount /mnt/a:
$ mount /mnt/a
$ mount /mnt/cdrom

Enote /mnt/a, /mnt/a:, in /mnt/cdrom lahko zdaj priklaplja in odklaplja vsak uporabnik. Opozoriti pa vas moramo, da je prav to tudi slabost s stališča varnosti vašega sistema.

Dva uporabna ukaza sta še df, ki poda informacije o trenutno priklopljenih enotah, ter du imenik, ki izpiše porabo prostora za podani imenik.

5.3 Varnostne kopije

Več paketov obstaja, s katerimi si lahko pomagate pri izdelavi varnostnih kopij. Najosnovneši ukaz, s katerim lahko kot root napravite varnostno kopijo imenika na disketo (ali več disket, odvisno od velikosti), pa je:

# tar -M -cvf /dev/fd0H1440 arhivirani_imenik/

Pazite, da imate ob tem formatirano disketo v disketniku, še več nadaljnih pa pripravljenih. Podatke lahko v celoti restavrirate tako, da vtaknete prvo disketo v disketnik in natipkate:

# tar -M -xpvf /dev/fd0H1440


Naprej Nazaj Vsebina